Tekoči raziskovalni projekti

L5-6821 Reforma prava varstva potrošnikov v Republiki Sloveniji (aplikativni raziskovalni projekt)
Vodja: doc. dr. Ana Vlahek
Trajanje: 1. 7. 2014 - 30. 6. 2016

V zadnjem desetletju se je monizem slovenskega pogodbenega prava skupaj z delnim dualizmom civilnih in gospodarskih pogodb, preoblikoval v triado civilnega (C2C) - gospodarskega (B2B) in potrošniškega (B2C) pogodbenega prava, pri čemer je slednje urejeno v specialni zakonodaji, ki v veliki meri odstopa od splošne ureditve v Obligacijskem zakoniku (OZ). Kot v drugih delih Evrope in drugod, sta tudi v Sloveniji doktrini laissez faire in caveat emptor relativizirani z ugotovitvijo, da vztrajanje pri nedotakljivem načelu avtonomije strank ni vedno utemeljeno. To še posebej velja za razmerja B2C, kjer je ena stranka ekonomsko močnejša, bolj izkušena in od samega začetka v privilegiranem položaju, kar ji omogoča, da zlorablja svojo moč na račun šibkejšega potrošnika. Razvoj varstva potrošnikov v Sloveniji je bil najbolj intenziven v zadnjih 10-15 letih in je potekal vzporedno z razvojem iz komunizma v kapitalizem ter je bil dodatno motiviran z dejavnostmi Slovenije prilagoditi svojo zakonodajo evropskemu potrošniškemu acquis-u.

Pravo varstva potrošnikov je trenutno eno najbolj razvijajočih se in podrobno urejanih pravnih področjih tako na ravni EU kot tudi na ravni zakonodaje držav članic. Evropski zakonodajalec to področje v skladu s temeljnimi pogodbami (PEU in PDEU) ureja s sprejemom direktiv, ki so sredstvo harmonizacije in zahtevajo implementacijo njihove vsebine v zakonodajo držav članic. Eden od ciljev raziskovalnega projekta je ugotoviti, v kakšni meri je veljavna nacionalna zakonodaja usklajena z evropskim pravom varstva potrošnikov. Razvoj evropskega prava varstva potrošnikov se intenzivira tudi z novimi odločbami Sodišča EU. Izhajajoč iz načela skladne razlage moramo domačo implementacijsko zakonodajo razlagati v duhu direktiv oziroma tako, da imajo le-te kar največji učinek. V nacionalno zakonodajo bi bilo zato v izogib nejasnostim in s ciljem zagotoviti uporabnikom čim bolj prijazno zakonodajo potrebno preliti tudi vsebino novejših sodb SEU. Poleg pristopov minimalne in popolne harmonizacije se počasi uveljavlja tudi povsem nov zakonodajni pristop - t.i. opcijski instrument za evropsko pogodbeno pravo (CESL) – niz pravnih pravil, katerega veljavo na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava izberejo stranke same (opt-in).

Nujna je tuid raziskava razmerja med splošnim (OZ) in specialnim predpisom (ZVPot) ter ostalo še specialnejšo potrošniško zakonodajo. De lege lata ZVPot na področju svoje veljave na številnih mestih derogira OZ, kar uporabniku prava ni na prvi pogled jasno. Glede na to, da potrošniško pravo postaja vedno večji in pomembnejši korpus obligacijskopravne zakonodaje, bi veljalo razmisliti o morebitni integraciji osnovnih pojmov in regulativnih sklopov v OZ po vzoru drugih evropskih držav, zlasti ZRN, ali pa celo o vključitvi potrošniškega pogodbenega prava v OZ. Ne glede na to, kateri predpis vsebuje potrošniško zakonodajo, pa je na mestu razmislek o notranji, vsebinski integraciji potrošniškega v splošno obligacijsko pravo oziroma o njuni uskladitvi. Razmisliti bi veljalo tudi o drugih temeljnih vprašanjih, povezanih s potrošniško zakonodajo, npr. o nosilcu politike varstva potrošnikov, o vlogi Tržnega inšpektorata in potrošniških organizacij v družbi, o uvedbi kolektivnih sredstev za uveljavljanje pravic potrošnikov.