Osrednja dejavnost inštituta je znanstveno raziskovanje in spremljanje razvoja sodobne pravne znanosti v primerjalnem pravu doma in po svetu. Primerjalna metoda v pravni znanosti pomeni primerjavo iste sestavine (npr. določenega pravnega instituta ali ureditve določenega vprašanja) v dveh ali več različnih pravnih redih, da se ugotovi, kaj jim je skupno, podobno in v čem se razhajajo. V Evropi je pri tem posebej pomembno metodološko in strateško-razvojno raziskovanje harmonizacije nacionalnih pravnih redov, ki se dogaja v državah članicah na podlagi pravnih aktov Evropske unije, ti pa s svojim zgledom vplivajo na pravni razvoj tudi širše.

Primerjalnopravna analiza ureditve določenega vprašanja v drugih pravnih redih nikoli ni sama sebi v namen, temveč predstavlja dragoceno podlago za pripravo slovenske zakonodaje in drugih pravnih aktov ter prinaša uporabne informacije za razvoj slovenske pravne teorije in prakse, ki jih inštitut prenaša uporabnikom v okviru svoje svetovalne in izobraževalne dejavnosti.

Primerjalna metoda s svojo osrednjo vlogo povezuje različne dejavnosti inštituta, seveda pa je to samo eno od orodij, ki jih inštitut uporablja pri svojem delu. Poleg nje se redno uporabljajo še jezikovna, analitična, sistemska, logična in druge metode razlage in argumentacije, ki jih pozna pravna znanost. Zaradi svoje metodološke usmeritve dejavnost inštituta ni ozko usmerjena v posamezno pravno panogo, temveč so glavna vsebinska področja raziskovanja širša, in sicer zlasti civilno, gospodarsko, evropsko, konkurenčno, delovno, ustavno in upravno pravo. Temu ustrezno je delo inštituta organizirano v obliki več raziskovalnih centrov. Inštitut izvaja tako temeljne, teoretične raziskave, kakor tudi uporabne oziroma aplikativne raziskave.