• Raziskovalni program P5-0337 Pravni izzivi informacijske družbe,
Vodja: prof. dr. Lojze Ude (1. 1. 2009 - 31. 12. 2009), prof. dr. Bojan Bugarič (1 .1. 2010 - 31. 12. 2014), prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic (1. 1. 2015 - 31. 12. 2017)

Informacijska družba je družba, v kateri je ustvarjanje, posredovanje in upravljanje z informacijami vse pomembnejša ekonomska in kulturna dejavnost. Poenostavljeno komuniciranje na daljavo, hipna dostopnost najrazličnejših informacij in interaktivni vmesniki uporabniških storitev odpravljajo nekatere temeljne tehnološke ovire, ki so tisočletja narekovale značilnosti določenih družbenih razmerij, ki jih ureja pravo. Zaradi tega se mora novim okoliščinam porajajoče se informacijske družbe prilagoditi tudi pravna ureditev. Prva faza prilagajanja prava novemu tehnološkemu in informacijskemu okolju elektronskih komunikacij se bliža zaključku. Obsegala je predvsem reševanje problemov in paradoksov, ki so se pojavili ob soočenju starih pravnih norm z novimi tehnološkimi okoliščinami. Prevladujoči normativni pristop je bila zato uporaba vsebinske analogije in širitev obstoječih pravnih konceptov na nove tehnologije. Elektronske oblika dokumentov in komunikacij v pravnem prometu je bila tako pod določenimi pogoji izenačena s tradicionalno pisno obliko, elektronski podpis s klasičnim podpisom, elektronska reprodukcija avtorskega dela z njegovo mehansko reprodukcijo, pravila o klasičnih knjižnih registrih so se prilagodila elektronskim registrom, klasična pravila o teritorialni pristojnosti se smiselno uporabljajo tudi pri regulaciji interneta ipd. Proces prilagajanja prava novim okoliščinam informacijske družbe s tem nikakor še ni zaključen. Mogoče je identificirati tri sklope novih izzivov, s katerimi se bo morala pravna ureditev še soočiti:

1. Znaten del potencialov informacijskih tehnologij še ni v celoti izkoriščen. Številne uradne postopke v javni upravi in pravosodju je z uporabo elektronskih komunikacij mogoče poenostaviti za uporabo in tako bolj približati državljanom. Omogočiti je mogoče širšo in enostavnejšo dostopnost do različnih elektronskih registrov pravic in pravnih dejstev ter do različnih uradnih in programskih gradiv, ki nastajajo v javnem sektorju. Uresničitev teh potencialov je sicer odvisna od tehnoloških kapacitet javnega sektorja, vendar ne gre zanemariti pravnih dimenzij, ki jih odpira.

2. Doslej sprejete pravne rešitve so pogosto izhajale iz (delno) napačnih predpostavk o nadaljnjem tehnološkem in ekonomskem razvoju ter načinih poslovanja, ki naj bi se na tej podlagi razvili. Urejanje na podlagi analogije s tradicionalnimi rešitvami tako ni več primerno, kadar je zaradi novih tehnologij prišlo do dejanskih sprememb, ki odpravljajo ratio legis stare ureditve. Pogosto je bilo npr. spregledano, da je bistvena značilnost novega informacijskega okolja težnja po prostem in nenadzorovanem pretoku vseh dobrin, ki jih je mogoče zapisati kot digitalno informacijo. Tradicionalni modeli centraliziranega ustvarjanja in distribucije znanja tako niso več samoumevni, saj jih lahko uspešno nadomeščajo nove kolaborativne oblike ustvarjanja in izmenjave. Razvojni projekti odprtokodnega programja ali prenos podatkov s protokoli P2P sta primera pojavov, na katere pravo očitno ni bilo pripravljeno. Za primer zgrešene pravne ureditve pa je najbrž šlo pri pravnem varstvu dejanskih tehnoloških ukrepov zaščite avtorskih del (t.i. DRM), saj so se ti ukrepi izkazali za nepriljubljene in skoraj povsem neučinkovite, zaradi česar industrija vsebin pospešeno opušča njihovo uporabo.

3. Pojavljajo se tudi nova pravna vprašanja, ki so lastna  novemu tehnološkemu okolju in so pravno samo delno urejena ali prepuščena samoregulaciji ponudnikov storitev informacijske družbe. Sem sodi npr. pravna ureditev interneta kot informacijske infrastrukture, pravice do internetnih domen, vprašanja določanja internetnih standardov in izkoriščanja patentov na protokolih in tehnologijah, ki so del teh standardov (konzorcij W3C), pravico države, da posega v vsebino interneta, čezmejni učinki internetnih dejavnosti, pravice in obveznosti ponudnikov internetnih storitev v razmerju do uporabnikov in do države. Pri tem je bilo doslej pogosto spregledano, da zaradi povečanega vpliva informacijske tehnologije na življenje vsakega posameznika pravna regulacija tega področja zadeva tudi vprašanja človekovih pravic in demokratičnega ustroja celotne družbe.

Potrebno je torej nenehno preverjanje ustreznosti obstoječe pravne ureditve, da se izkoristijo vse priložnosti, ki jih ponuja informacijska doba. Preučevanje teh vprašanj je razmeroma kompleksno, tudi če ostaja v okviru pravnih znanosti. Poleg kombiniranja pravnih znanj s poznavanjem informacijske tehnologije je tudi znotraj prava potreben multidisciplinarni pristop, saj problematika zadeva vse pravne panoge, tako znotraj zasebnega kot znotraj javnega prava, ureditev na enem pravnem področju pa ima pravne posledice tudi na drugih. V okviru raziskovalnega programa načrtujemo raziskovanje naslednjih temeljnih vsebinskih sklopov:

1. Uporaba informacijskih tehnologij kot orodja v pravnih postopkih in v pravnem poslovanju:

2. Pravna ureditev elektronskih komunikacij kot informacijske infrastrukture.

3. Urejanje vsebine elektronskih komunikacij.

4. Presežni vplivi obstoja globalne elektronske informacijske infrastrukture na vsebino pravne ureditve tudi izven okvira regulacije sektorja elektronskih komunikacij.