Razvitost elektronskih komunikacijskih omrežij je bistvenega pomena za hiter tehnološki in gospodarski razvoj sodobne družbe. Za zagotovitev širokopasovnega prenosa podatkov je nujno nemoteno obratovanje komunikacijske infrastrukture, zlasti optičnih kablov in baznih postaj za oddajnike mobilnih omrežij 5G. Da se zagotovi pokritje celotnega ozemlja, se objekti in naprave javnih komunikacijskih omrežij tipično postavljajo na zemljiščih oziroma objektih, ki niso v lasti operaterja omrežja, zato je treba urediti razmerja z lastniki teh nepremičnin.

Predpisi o elektronskih komunikacijah, sprejeti na ravni EU in nacionalni ravni, dopolnjujejo splošna pravila stvarnega prava z nekaterimi posebnostmi glede vsebine in načina prisilne ustanovitve služnosti v javno korist za potrebe gradnje in obratovanja javnih komunikacijskih omrežij. Izgradnja in nemoteno obratovanje teh omrežij sta nedvomno v javnem interesu. Kljub temu se v praksi v zvezi s tem pojavljajo mnoga odprta vprašanja. Razmeroma rigidno tradicionalno stvarno pravo tako trči z novimi evropskimi regulacijami hitro razvijajočega se področja elektronskih komunikacij. Urejanje stvarnih pravic na tujih nepremičninah je ena od večjih ovir, ki upočasnjujejo gradnjo komunikacijskih omrežij, neurejeno stanje pravic v zvezi z obstoječo infrastrukturo pa eno od večjih tveganj za operaterje.

Obvladovanje obstoječega komunikacijskega omrežja je lahko močno orodje, s katerim obstoječi operater omejuje vstop na trg novim, konkurenčnim ponudnikom storitev in tako omejuje konkurenco na trgu. Regulacija elektronskih komunikacij omogoča Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS), da s predhodno regulacijo trga odpravlja ovire za razvoj učinkovite konkurence na trgu. Agencija lahko v ta namen odredi skupno uporabo lastnine oziroma komunikacijskih objektov. Zakonodaja je uvedla še institut skupne gradnje elektronskih komunikacijskih omrežij, ki nalaga infrastrukturnim operaterjem, da morajo pri gradbenih delih na fizični infrastrukturi omogočiti zainteresiranim soinvestitorjem sodelovanje pri gradnji in postavitev svojih omrežnih elementov.

V praksi se kaže, da instituti dostopa, skupne uporabe in skupne gradnje odpirajo številna vprašanja zlasti na področju stvarnega prava. Ni npr. jasno, ali je uporaba obstoječe infrastrukture s strani dodatnih operaterjev zajeta z že prej ustanovljenimi služnostmi, ki so ustanovljene samo v korist posameznega operaterja, ali pa morajo novi operaterji pridobiti svojo služnost. Podobno vprašanje se zastavlja pri skupni gradnji infrastrukture – ali morajo soinvestitorji posebej pridobiti pravico gradnje in v kakšnih časovnih okvirih jo morajo pridobiti. Ni jasno, kdaj lahko obstoječi služnostni upravičenec drugemu operaterju zavrne možnost uporabe svoje infrastrukture, če takšnega dovoljenja ni pridobil, in kaj lahko stori lastnik služeče nepremičnine. Ta vprašanja so tem bolj pereča zato, ker stvarnopravni položaj obstoječih omrežij in naprav na tujih zemljiščih pogosto ni jasno urejen.

Cilj projekta je identificirati probleme, ki se pojavljajo pri stvarnopravni ureditvi razmerij glede različnih oblik skupne uporabe javnih komunikacijskih omrežij, jih razvrstiti v tipe in jih pravno kvalificirati ter izoblikovati teoretično utemeljene in praktično uporabne rešitve za njihovo razrešitev.